1. |
Do kod sega mrak
06:31
|
|||
DO KOD SEGA MRAK
(Marko Djukić)
utrujenih vek
noč za nočjo
sam sedi
zunaj pa svet
mrk in meglen
ne spi
čaka ves čas
da enkrat morda
se ustavila bo
za mračen pogled
opazen še kdaj
nikdar pa za njo
ne mine ga up
njen blišč ga slepi
da ustavi korak
ko vrata drži
brezbrižen nasmeh
je vse, kar dobi
ko gre do dvigal
s pogledom sledi
ji
utrujenih vek
noč za nočjo
sam sedi
zunaj pa svet
mrk in meglen
ne spi
spusti ga nemir
v dolgčas nazaj
pred bledi ekran
drugačen vsakdan
želi vsako noč
ostaja pa sam
ko lajajo v noč
pozabljeni psi
odvije zavoj
meso zadiši
misel mu stran
s pogledom beži
do kod sega mrak
ob soju luči?
|
||||
2. |
Ples vampirjev
05:34
|
|||
PLES VAMPIRJEV
(Borut Praper & Monika Fritz)
trikrat le
se mu je vdala
z grozo prvič v divji ples
padla je v temo
v soj zvezd
trikrat le
se je izdala
in iztisnil je njen pogled
njen dih
sen poln zvezd
noč
ko se srečata in slike ji zbledijo
strah
ko jo vidi golo tja kjer sanje spijo
zdaj
le korak od sence njenega življenja
kraj
kjer požene se ob koncu hrepenenja
v beg
ko ustavi se ji čas
zunaj se zdani
trikrat le
nič več; in tretjič
povabila ga je na ples
kot izdih
v noč brez zvezd
|
||||
3. |
Tobogan
07:02
|
|||
TOBOGAN
(Borut Praper)
veter nosi vonj bežnih let
ki kakor v nemirnem so polsnu
sanjavo odložila ju prav tu
ko večer se spotika v noč
na krilih teme lahen je polet
v objem napol izmišljenih besed
ko ju nosi / veter nosi vonj bežnih let
noč / ki kakor v nemirnem so polsnu
v dan / sanjavo odložila ju prav tu
noč zardi in pogleda stran
v sapi pol izmišljenih besed
tak kot ga dihata se kaže svet
misel tobogan
tla nebo
noč začetek sanj
z njim in z njo
sen zven te noči
zavrti
vse te njune dni
pomladi
v leni somrak
se podata astronavta
lebdeč je korak
izvidnika v tihem svetu
v črni somrak
drzneta si astronavta
previden korak
z roko v roki v tuji svet sta odšla
astronavta sta šla
kje sta zdaj? več ne vidiš ju
z roko v roki sta šla
v trpek somrak
se podata astronavta
smejoč je korak
izvidnika v mrtvem svetu
držita mu luč
da se vidi da ga vidita
nor je a naš
se ponosno potrepljamo - a glej
astronavta sta šla
kje sta zdaj? več ne vidiš ju
z roko v roki sta šla
veter nosi vonj bežnih let
in kar smejoč sta delala takrat
počela sta kasneje spet in spet
ko večer se spotika v noč
na krilih teme lahen je polet
v objemu pol izmišljenih besed
kadar zrak je / veter nosi vonj bežnih let
za- / morda sprehode tistih njunih dni
-dušljiv / bi moral razumeti tudi ti
kadar zrak stisne in duši
iz omare tiho vlečeš kot zmikavt
skafander in postaneš astronavt
misel tobogan
tla nebo
noč začetek sanj
z njim in z njo
sen zven te noči
zavrti
vse te njune dni
pomladi
misel tobogan
tla nebo
noč začetek sanj
z njim in z njo
sen zven te noči
zavrti
vse te njune dni
pomladi
zdaj
|
||||
4. |
Vsakdan
05:04
|
|||
VSAKDAN
(Borut Praper)
vedno ko jo grize noč
in muza se ji iz ran
ki jih boža nevedoč
ko skuša preživeti dan
zlaže se samo za hip
pogladi trpek dvom
na zunanji strani šip
si skuša domačiti dom
vsak svoj dan
vsak svoj dan
vsako jutro v istem snu
postavi svoj oltar
vsak večer miri na dnu
vzame vdano ga v dar
vsak dan tisoč smrti preden se znebi okov
in na ustih hvala da lahko umira
vsak njen dih postaja vdan in čisto negotov
tisoč drobnih krikov ji oči zapira
za tekočim trakom gleda le v eno smer
in si misli hvala ker lahko utegnem
kadar vlači tla pod sabo in pogladi zver
ki za vratom gloda jo in ne pobegne
vsak svoj dan
vsak svoj dan
vsak svoj dan
vsak svoj dan
vsak dan tisoč smrti preden se znebi okov
/ (vsak svoj dan)
in na ustih hvala da lahko umira
vsak njen dih postaja vdan in čisto negotov
/ (vsak svoj dan)
tisoč drobnih krikov ji oči zapira
vsak dan tisoč smrti preden se znebi okov
/ (vsak svoj dan)
tisoč drobnih krikov ji oči zapira
vsak dan tisoč smrti preden se znebi okov
/ (vsak svoj dan)
in na ustih hvala da lahko umira
vsak njen dih postaja vdan in čisto negotov
/ (vsak svoj dan)
tisoč drobnih krikov ji oči zapira
za tekočim trakom gleda le v eno smer
/ (vsak svoj dan)
in na tleh pobožno domači si svojo zver
|
||||
5. |
Generacija
05:10
|
|||
GENERACIJA
(Monika Fritz)
Išče pozabljeni čas,
izgubljeni brezskrbni svet,
vase se ruši, načet,
in na tisoče se kosov drobi.
Skozi otroške oči
se spominja minulih dni,
v varnem zavetju dlani
se ni treba bati temnih noči.
Misli, da ostal bo mlad,
ko na mestu se vrti.
Skrit v večni pravljici,
se pokrije in zaspi.
Sanja se mu, da leti,
senca dvoma ga lovi,
zjutraj za trenutek ve,
da ne ve, zakaj živi.
Vedno prekratek korak,
da bi našel si svojo pot.
V senci udobnega sna,
je pozabil, da bi moral od tod.
V zlato prekletstvo ujet,
reče si, da rad bi živel.
Ko se zave, je prepozno,
da bi vsaj enkrat krila razpel.
Misli, da ostal bo mlad,
ko na mestu se vrti.
Skrit v večni pravljici,
se pokrije in zaspi.
Sanja se mu, da leti,
senca dvoma ga lovi,
zjutraj za trenutek ve,
da ne ve, zakaj živi.
Misli, da ostal bo mlad,
ko na mestu se vrti.
Skrit v večni pravljici,
se pokrije in zaspi.
Sanja se mu, da leti,
senca dvoma ga lovi,
zjutraj za trenutek ve,
da ne ve, zakaj živi.
|
||||
6. |
Krogi
05:09
|
|||
KROGI
(Borut Praper)
ko udari mirno spi
prežene vsak dan
si v sklenjene pesti
njen jok je zaman
nova jutra so le še prah
črno sonce boža njen strah
in oprta si nebo
vse golo in zlo
mrak poboža ji obraz
še zadnjič v slovo
up daljave tih je in plah
črno sonce boža jo
ko zaspi
vsakič v strahu da bo
zjutraj sama
že vrti
v nemem se plesu in
zjutraj bo sama
z njim
ko udari mirno spi
kot vsakokrat prej
tokrat zbere vse moči
in more naprej
up daljave glasen a plah
črno sonce boža jo
zavrti
z vetrom se v plesu
boli da je sama
že vrti
v novem objemu se
zjutraj bo sama
z njim
|
||||
7. |
Vurberk gori
06:15
|
|||
VURBERK GORI
(Borut Praper)
groze krik
in v senu vil cel izbor
zgrabil prve je ki v kupu so bile
pljunil je
zraven mastno je še zaklel
Franca na seniku z ženo je ujel
lej ga, Franc tam beži
nori Stanč ga lovi
lej ga, Franc tam beži
kaj pa zdaj
lej ga, Franc tam beži
žena v senu kriči
lej ga, Franc tam beži
kaj pa zdaj
Franc - atlet
Stanč pa orenk spet ves zadet
po par metrih Stanč je čisto že načet
dvigne pest
in zarjove kot ranjen bik
seže v žep in sope besen na senik
lej no, Stanko nori
žena v senu kriči
lej no, Stanko nori
kaj pa zdaj
lej no, Vurberk gori
skoraj nič več ga ni
lej no, Vurberk gori
kaj pa zdaj
Stanč ves nor
ženi tri je na gobec dal
pol pa besen skedenj z njo vred je zažgal
lej no, žena gori
skoraj nič več je ni
lej no, žena gori
kaj pa zdaj
lej no, Vurberk gori
skoraj nič več ga ni
lej no, Vurberk gori
kaj pa zdaj
|
||||
8. |
Daleč je do sveta
05:03
|
|||
DALEČ JE DO SVETA
(Monika Fritz)
Slan veter kodra zrak,
v blag opoj tone dan,
vabi zlat vrtiljak
v svoj objem razigran.
Pisana krila se
dvigajo brez skrbi,
sence zaplešejo,
daleč je do sveta.
Nenadejan
trenutek sanj,
zabriše grenko sled.
Ukraden čas
skrit v rokav
poletnih dni beži.
Skrije ga večer,
zliva se v mrak
noč ga posvoji
jutra daleč so.
Skrije ga večer
zlije se v mrak
noč ga posvoji
daleč je do sveta.
|
||||
9. |
Druga stran
04:10
|
|||
DRUGA STRAN
(Borut Praper)
ko mrak mu vodi dlan
pozabi da bi še en dan
počasi boža prt
do jutra a zjutraj bo
pral kozarce si iz oči
da videl bi jasno in
spet bo mislil da je ni
ko čakal bo novi dan
smeh ogrne se v sanje
ne zave se da gre sam na drugo stran
ko mu reče strastno
"pusti vse"
beži za njo
beži za njo
večer stopi se v noč
tišina noče na pomoč
počasi boža smrt
do jutra in končno ko
le uspe zapret oči
do jutra do jutra ko
končno konec te noči
ga sreča ob zori sam
smeh ogrne se v sanje
ne zave se da gre sam na drugo stran
ko mu reče strastno
"pusti vse"
beži za njo
beži za njo
|
||||
10. |
Brezmadežni
04:03
|
|||
BREZMADEŽNI
(Marko Djukić)
vselej
v enem teh dni
jenja moč, zginja žar
otip je hrapav in star
pust je vonj, slab okus
glas ne pride več iz ust
izpran
kalen pogled si
zgubana temna plat
se priplazi na plan
obesi se ti za vrat
zaželi ti dober dan
zunaj pa se
tare ljudi
drug drugega
so željni vsi
prijazni so
in brez skrbi
vsi brez napak
brezmadežni
veter vleče prazne vreče
mesto mesec obarva rdeče
iz tišine dih izgine
ker živi, da mine
mraz oplazi po obrazih
in zasanjane pregazi
spušča jih na tla, dva po dva
grobe roke mesto ima
skozi trsje razstre oprsje
kot rezilo hladen prst je
boža kot jeklena roža
hiti pa dihat koža
vselej
v enem teh dni
jenja moč, zginja žar
otip je hrapav in star
pust je vonj, slab okus
glas ne pride več iz ust
zunaj pa se
tare ljudi
drug drugega
so željni vsi
prijazni so
in brez skrbi
vsi brez napak
brezmadežni
|
||||
11. |
Snežna noč
06:06
|
|||
SNEŽNA NOČ
(Monika Fritz)
Zven kristalov spremlja smeh,
žameten, pridušen.
Gluha luč obdaja svet,
nežno ga zavija v somrak.
Po deviških ulicah
smrt prijazno molči.
Nema pot odpira se,
vsak korak se zlije z nočjo.
Večnost si nariše krog,
čas obstane za hip.
Vse kar je bilo in bo
roko si poda in zaspi.
Zven kristalov spremlja smeh,
žameten, pridušen.
Gluha luč obdaja svet,
nežno ga zavija v somrak.
|
||||
12. |
Daleč od sveta
02:58
|
|||
13. |
Triper Pol
07:07
|
|||
TRIPER POL
Hidden bonus track:
SKIP ALONG THE FOOTPATHS OF A WOUNDED GOD
(Dušan Rebolj)
bereft of any standard
or a single thread of faith
sweet the benefactor’s plate
and life in blank disgrace
animals are gathered
you can sound your mating call
gates are polished stainless
but there’s shit smeared on the walls
disemboweled women
clamber seasons for to shift
rugged faggot sailors
cling to clippers long adrift
you’ve been sucking in your entrails
he’s not been sparing the rod
there’s a footpath up the rectum
of a hairy wounded god
|
Streaming and Download help
If you like SUR, you may also like:
Bandcamp Daily your guide to the world of Bandcamp